Kulinarični "pohod" po primorski
Konec aprila 2014, smo se s prijatelji odločili, da se odpravimo na našo slovensko obalo raziskovat primorske okuse. Slovenska kulinarika preprosto ne pozna enotnega kulinaričnega izročila. Po vsej slovenski deželi naj bi obstajalo več kot štirideset različnih kulinaričnih izročil, saj je slovenska kuhinja posledica velike pestrosti in raznolikosti, lege dežele, podnebja, gibanja vetra, vlage, površja in seveda bogate zgodovine. Poleg tega pa je prevzela tudi nekaj kulinaričnih usmeritev svojih mejnih sosed, Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške.
Pripeljali smo se do obale. Se nastanili in skovali naš kulinarični načrt. Slenili ,da je najbolj, da se najprej sprehodimo ob obali. Sprehaljali smo se po Portorožu že v opoldanskih urah , v času koslia, tako da nismo bili izbirčni in zavili v prvo hišo, ki ima v ponudbi tudi Študensko prehrano.
Na vhodu smo prebrali :
OŠTARIJA TOMI
Oštarija Tomi je neposredno ob obali, tudi njena terasa ima idiličen pogled na morje, čeprav v našem primeru nam vreme ni bilo naklonjeno, deževalo je,pa vseeno.
Posedli smo se na teraso, ki je bila seveda pokrita in zaprta s treh strani, tako da je bilo kljub vremenu prijetno v zatišju. Skratka aprila v Portorožu še ni sezona, tako da smo bili razen še ene mize zraven, edini ljudje v hiši. Natakar nam je prinesel menije ,ter nam tudi priporočal in obrazložil nekatere jedi.
Nisem hotel tvegati. ker sem bil res lačen, tako da sem naročil zelenjavno juho, puranji zrezek po pariško s pečenim krompirjem in mešano solato.
Nekaj časa smo čakali, da je prišla juha. Nič posebnega, čista zelenjavna juha z zelenjavo iz vrečke, zalita z jušno osnovo ( najverjetneje jušna kocka), temu primerno močnega okusa in barve. Pa vendar jo je reševal domač kruh, ki ga je natakar postregel zraven juhice. Potem je sledil zrezek, ki sem ga zavrnil, saj so se zmotili in namesto purana prinesli svinjino. Po dolgem čakanju sem bil končno postrežen. Zrezek je bil dobr (najbrž je svoje opravila lakota), pečen krompir je bil ocvrt krompir iz vrečke, ki pa je šel dobro zraven z domačo tatarsko omako. Solata pa, zelena in zelje. Ne ravno od danes ! Kot , da ni bilo dovolj , natakar opazi, da si nekaj zapisujem.... ups ... tako da je vrh tega postal še nesramen.
No začeli smo res dobro, ta naš pohod, bolj je kazalo na podmornico , ki ji popušajo ventili ;-)
Po kosilu smo se namenili naprej po obali,da se nam malo poleže. Seveda, normalno, takrat pade "cukr" in obvezno smo morali na kavico in nekaj sladkega. V Portorožu ne moreš, da ne bi šel mimo hotela Palace (kempinski). Hotel je res zelo lepo urejen, okolica , vhod, notranjost pa še toliko lepša. Ampak nastala je težava. Nikogar nikjer, le neki gospod , očitno čistilec, ki nas je napotil v prvo nadstropje do kavarne. Ista zgodba. Kavarna sredi belega dneva prazna, zaprta. Vseeno nas ni preveč potrlo. Smo si pa lahko ogledali njegove prostore. Kavarna, dvorane, bar, zajtrkovalnica, kadilnica sredi hotela, saloni itd. Vse premišljeno in izpopolnjeno za dobro počutje. Klavir sredi kavarne, nisem se mogel upreti in malo zaigral. Nasmejani smo odšli naprej ,še zmeraj z nizko ravan sladkorja v krvi.
Naprej po poti se seveda vrstijo hoteli za hotelom, mi pa smo zavili v Mignon Portorož ( kavarna), končno naročili kavico zraven pa še sacher torto in pa snickers torto. Potreba po sladkorju potešena!
Za večerjo smo se odločili kupiti svežo ribo, Zobatca iz Pirana, ki smo ga spekli skupaj z zelenjavo in krompirjem v pečici. Za začetek pripravili juho s šparglji. Seveda tudi na večerji ni manjkalo sladko, panakota iz gozdnimi sadeži.
Naslednji dan se je naš pohod nadeljeval iz Lucije, kjer smo zajtrkovali, skozi Potrorož do Pirana.
Tam v Piranu smo se ustavili na kosilu , tri metre od marine čez cesto, kjer je
GOSTIŠČE PIRAT.
Natakar nam je prinesel jedilni list, nam razložil nekatere njihove jedi , kot na primer PEDOČI , ki so ubistvu dagnje oz.črne školjke, ki se pripravijo s česnom , belim vinom in paradižnikom.Seveda pa jih domačini pripravljajo na več načinov.
Naročil sem korenčkovo juho, špagete bolognese s solato , za predjed pa malo "pedoči".
Vse je bilo odlično, porcije zadostne, vabljivega izgleda, mogoče je krivo morsko ozračje, da jedi dobijo še tisti poseben pridih. Za piko na I , pa prinese še domače popečene kruhke z origanom. Zmaga !
Tudi SEČOVLJESKE SOLINE spadajo med kulinarična doživetja, saj smo si privoščili 0,5 kg čokolade s soljo. V muzeju smo si ogledali njihovo zgodovino, kako so pridelovali sol in kako jo pridelujejo danes. Za kaj je sol pomembna v prehrani. Danes solimo že vse,čeprav je tisti delež natrija,ki ga telo dnevno potrebuje že v živili samih. Če smo navajeni preveč soliti niti ne okušamo več pravih okusov živil oz. se nam čez čas vse zdi brez okusa in arome. Za naše telo pa je sol v veliki količini škodiljiva za srce in ožilje. Tako smo se spet nekaj naučili. Seveda smo se zraven tudi zabavali.
Začelo se je mračiti, ko smo dobili nenapovedane obiske. Tako, da smo se spet malo sprehodili ob Portoroški obali. Palace hotel je zgledal bolj živahno zato smo spet zavili notri do kavarne,se posedli na enem izmed balkončkov in naročili kavico, čaj,... Bilo je zelo lepo postreženo na tasah, prinesli so piškotke, razne vrste sladkorja,...itd. Ampak tudi cena je bila temu primerna oz. že malo pretirana , da plačaš 7 eu za čaj , če pomisliš, da je to voda plus vrečka.
Jah no še vedno je to PALACE HOTEL
Bil je tretji dan, ko smo se odpravljali domov proti gorenjski.
Pa smo iz avtoceste zapeljali na staro primorsko cesto in prišli v Senožeče do
GOSTIŠČA STARI GRAD. Mislim,da edino gostišče v tamkajšni okolici. Malo sem pobrskal pri "strici googlu " in našel to stran....http://www.4m-senozece.si/starigrad/..
Tradicija in zgodovina
Gostišče ima tudi prenočišča, okolico za razne dejavnosti, sam ambient pa prikazuje tukajšno staroselnost in kulturo ljudi , ki so živeli v teh krajih in se prebijali iz dneva v dan s trdim delom.
Natakar nas je prijazno sprejel, nam postregel z jedilnimi listi ter nam priporočal njihove specialitete po katerih slovijo. Jedilni list je bil poln raznih predjedi, neklasičnih juh, razporejenih glavnih jedi, skratka pregledno in premišljeno.
Predjed sem spustil, zato sem začel z zeljenjavno juho,za glavno jed pa svinjski file s tartufovo omako in praženim krompirjem, solata iz motovilca,fižola in jajčka.
Juha (cvetača,korenje,bučke,brokoli) narezana zelenjava na kocike v osnovi brokolijeve juhe, veliko peteršilja plus bogata z raznimi začimbami , polna brez kakega umetnega priokusa.
Svinjsko meso je bilo mehko, popečeno in prelito s tartufovo omako zraven pa pražen krompir v celoti zdekorirano s češnjevim pradaižnikom in peteršiljem, prezenitrano na porcelanastem krožniku.
Zraven pa še motovilec, fižol, jajček v solati, ki si si jo sam pripravil . Meni vrhunsko.
Porcijsko ne pretirano! Manj je več , sploh če prej poješ kako predjed ali juho. Oziroma toliko, da ostane prostor še za saldico, ki je seveda nismo spustili.
Jogurtova strjenka in pa ajdova omleta z borovnicami, sta se prilegli za konec. Strjenka je bila postrežena v kozarčku, omleta pa v ognjevarni posodi z borovnicami in veliko smetane :-)
Na koncu pa je sledil digestiv - hermelika- v grapi namočena koprivi podobna rastlina. Na zdravje!
Da se lažje posede ...seveda na račun hiše. Zelo lepa gesta !"
Tako se je naš kulinarični pohod končal. Zadovoljni, siti , malo pijani (hec), ter polni lepih spominov.
Spoznali smo nekaj primorskih gostišč, ter njihove specialitete,kako jih pripravljajo, kakšni so njihovi standardi pri gostih, načini postrežbe. Primorska se zelo razlikuje od centra Slovenjie pa čeprav je oddaljena le nekaj km stran. Je lepa pokrajina, ki skriva še mnogo okusov, ki jih morda nismo okusili.
Pa vendar: "Človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se speče ! "
Pripeljali smo se do obale. Se nastanili in skovali naš kulinarični načrt. Slenili ,da je najbolj, da se najprej sprehodimo ob obali. Sprehaljali smo se po Portorožu že v opoldanskih urah , v času koslia, tako da nismo bili izbirčni in zavili v prvo hišo, ki ima v ponudbi tudi Študensko prehrano.Na vhodu smo prebrali :
OŠTARIJA TOMI
Oštarija Tomi je neposredno ob obali, tudi njena terasa ima idiličen pogled na morje, čeprav v našem primeru nam vreme ni bilo naklonjeno, deževalo je,pa vseeno.
Posedli smo se na teraso, ki je bila seveda pokrita in zaprta s treh strani, tako da je bilo kljub vremenu prijetno v zatišju. Skratka aprila v Portorožu še ni sezona, tako da smo bili razen še ene mize zraven, edini ljudje v hiši. Natakar nam je prinesel menije ,ter nam tudi priporočal in obrazložil nekatere jedi.
Nisem hotel tvegati. ker sem bil res lačen, tako da sem naročil zelenjavno juho, puranji zrezek po pariško s pečenim krompirjem in mešano solato.
Nekaj časa smo čakali, da je prišla juha. Nič posebnega, čista zelenjavna juha z zelenjavo iz vrečke, zalita z jušno osnovo ( najverjetneje jušna kocka), temu primerno močnega okusa in barve. Pa vendar jo je reševal domač kruh, ki ga je natakar postregel zraven juhice. Potem je sledil zrezek, ki sem ga zavrnil, saj so se zmotili in namesto purana prinesli svinjino. Po dolgem čakanju sem bil končno postrežen. Zrezek je bil dobr (najbrž je svoje opravila lakota), pečen krompir je bil ocvrt krompir iz vrečke, ki pa je šel dobro zraven z domačo tatarsko omako. Solata pa, zelena in zelje. Ne ravno od danes ! Kot , da ni bilo dovolj , natakar opazi, da si nekaj zapisujem.... ups ... tako da je vrh tega postal še nesramen.
No začeli smo res dobro, ta naš pohod, bolj je kazalo na podmornico , ki ji popušajo ventili ;-)
Po kosilu smo se namenili naprej po obali,da se nam malo poleže. Seveda, normalno, takrat pade "cukr" in obvezno smo morali na kavico in nekaj sladkega. V Portorožu ne moreš, da ne bi šel mimo hotela Palace (kempinski). Hotel je res zelo lepo urejen, okolica , vhod, notranjost pa še toliko lepša. Ampak nastala je težava. Nikogar nikjer, le neki gospod , očitno čistilec, ki nas je napotil v prvo nadstropje do kavarne. Ista zgodba. Kavarna sredi belega dneva prazna, zaprta. Vseeno nas ni preveč potrlo. Smo si pa lahko ogledali njegove prostore. Kavarna, dvorane, bar, zajtrkovalnica, kadilnica sredi hotela, saloni itd. Vse premišljeno in izpopolnjeno za dobro počutje. Klavir sredi kavarne, nisem se mogel upreti in malo zaigral. Nasmejani smo odšli naprej ,še zmeraj z nizko ravan sladkorja v krvi. Naprej po poti se seveda vrstijo hoteli za hotelom, mi pa smo zavili v Mignon Portorož ( kavarna), končno naročili kavico zraven pa še sacher torto in pa snickers torto. Potreba po sladkorju potešena!
Za večerjo smo se odločili kupiti svežo ribo, Zobatca iz Pirana, ki smo ga spekli skupaj z zelenjavo in krompirjem v pečici. Za začetek pripravili juho s šparglji. Seveda tudi na večerji ni manjkalo sladko, panakota iz gozdnimi sadeži.
Naslednji dan se je naš pohod nadeljeval iz Lucije, kjer smo zajtrkovali, skozi Potrorož do Pirana.
Tam v Piranu smo se ustavili na kosilu , tri metre od marine čez cesto, kjer je
GOSTIŠČE PIRAT.
Natakar nam je prinesel jedilni list, nam razložil nekatere njihove jedi , kot na primer PEDOČI , ki so ubistvu dagnje oz.črne školjke, ki se pripravijo s česnom , belim vinom in paradižnikom.Seveda pa jih domačini pripravljajo na več načinov.
Naročil sem korenčkovo juho, špagete bolognese s solato , za predjed pa malo "pedoči".
Vse je bilo odlično, porcije zadostne, vabljivega izgleda, mogoče je krivo morsko ozračje, da jedi dobijo še tisti poseben pridih. Za piko na I , pa prinese še domače popečene kruhke z origanom. Zmaga !
Začelo se je mračiti, ko smo dobili nenapovedane obiske. Tako, da smo se spet malo sprehodili ob Portoroški obali. Palace hotel je zgledal bolj živahno zato smo spet zavili notri do kavarne,se posedli na enem izmed balkončkov in naročili kavico, čaj,... Bilo je zelo lepo postreženo na tasah, prinesli so piškotke, razne vrste sladkorja,...itd. Ampak tudi cena je bila temu primerna oz. že malo pretirana , da plačaš 7 eu za čaj , če pomisliš, da je to voda plus vrečka.
Jah no še vedno je to PALACE HOTEL
Bil je tretji dan, ko smo se odpravljali domov proti gorenjski.
Pa smo iz avtoceste zapeljali na staro primorsko cesto in prišli v Senožeče do
GOSTIŠČA STARI GRAD. Mislim,da edino gostišče v tamkajšni okolici. Malo sem pobrskal pri "strici googlu " in našel to stran....http://www.4m-senozece.si/starigrad/..
Tradicija in zgodovina
Na kamnitem portalu stavbe današnjega gostišča je zapisana letnica 1869, ki nas opomni na njeno častitljivo starost in furmansko poreklo. Vklesano ime Marije Žetko je svojevrstna posebnost in verjetno edino žensko ime v Sloveniji, zapisano na vhodnem portalu.
Gostilniška vrata so bila dolgo po drugi svetovni vojni zaprta, dokler nista stavbe leta 1968 s sodobnimi posegi ponovno preuredila v gostilno domačina Draga in Anton Sotlar in ji vdihnila pečat krajevne pristnosti in domačnosti.
Gostinsko tradicijo danes uspešno nadaljujeta sin Marijan z ženo Marto in otroki v okviru družinskega podjetja 4 M d.o.o. Senožeče. Skupaj z zaposlenimi si prizadevajo ohranjati zlasti tradicionalno krajevno kulinariko s poudarkom na pristnih in žlahtnih okusih Krasa.
Natakar nas je prijazno sprejel, nam postregel z jedilnimi listi ter nam priporočal njihove specialitete po katerih slovijo. Jedilni list je bil poln raznih predjedi, neklasičnih juh, razporejenih glavnih jedi, skratka pregledno in premišljeno.
Predjed sem spustil, zato sem začel z zeljenjavno juho,za glavno jed pa svinjski file s tartufovo omako in praženim krompirjem, solata iz motovilca,fižola in jajčka.
Juha (cvetača,korenje,bučke,brokoli) narezana zelenjava na kocike v osnovi brokolijeve juhe, veliko peteršilja plus bogata z raznimi začimbami , polna brez kakega umetnega priokusa.
Svinjsko meso je bilo mehko, popečeno in prelito s tartufovo omako zraven pa pražen krompir v celoti zdekorirano s češnjevim pradaižnikom in peteršiljem, prezenitrano na porcelanastem krožniku.
Zraven pa še motovilec, fižol, jajček v solati, ki si si jo sam pripravil . Meni vrhunsko.
Porcijsko ne pretirano! Manj je več , sploh če prej poješ kako predjed ali juho. Oziroma toliko, da ostane prostor še za saldico, ki je seveda nismo spustili.
Jogurtova strjenka in pa ajdova omleta z borovnicami, sta se prilegli za konec. Strjenka je bila postrežena v kozarčku, omleta pa v ognjevarni posodi z borovnicami in veliko smetane :-)
Na koncu pa je sledil digestiv - hermelika- v grapi namočena koprivi podobna rastlina. Na zdravje!
Da se lažje posede ...seveda na račun hiše. Zelo lepa gesta !"
Tako se je naš kulinarični pohod končal. Zadovoljni, siti , malo pijani (hec), ter polni lepih spominov.
Spoznali smo nekaj primorskih gostišč, ter njihove specialitete,kako jih pripravljajo, kakšni so njihovi standardi pri gostih, načini postrežbe. Primorska se zelo razlikuje od centra Slovenjie pa čeprav je oddaljena le nekaj km stran. Je lepa pokrajina, ki skriva še mnogo okusov, ki jih morda nismo okusili.
Pa vendar: "Človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se speče ! "
Komentarji
Objavite komentar